Kako delujejo optične prevare?
Oglejte si optične prevare spodaj. Kaj vidite? Mogoče mrežo, ki je sestavljena iz črnih kvadratov? Odlično. Zdaj pa spet poglejte sliko in se zazrite v bele predele. Čeprav je na sliki samo nekaj črnih kvadratov, ki so ločeni z belimi črtami. Vseeno pa se zdi, da je na sliki dosti več kakor se zdi. Ta mreža predstavlja eno izmed najbolj klasičnih optičnih iluzij, kjer so vaši možgani izigrani, da vidijo nekatere stvari, ki jih dejansko ni. Zdi se nam, da vidimo majhne sive krogce, vendar če pogledamo pozorno in se fokusiramo na enega od krogcev, vidimo samo belino.
Optične prevare
To je samo eden izmed nešteto primerov, kako lahko oči izigravajo naše možgane. Optične prevare nas zavajajo zaradi različnih razlogov. Na sliki lahko sosednji predmeti vplivajo na to kako vidimo stvari. Medtem ko se optična iluzija poigrava z našimi možgani lahko na tak način spremeni našo percepcijo, kako vidimo stvari. Vendar niso največji krivec ‘naša okna v dušo’. Tudi naši možgani lahko zelo veliko pripomorejo k temu, kaj si lahko dejansko predstavljamo, da vidimo a v bistvu vidimo čisto drugo stvar. Včasih ljudje prehitro sklepamo neke stvari in preveč hitimo z ustvarjanjem domnev, kakšen naj bi bil svet namesto, da bi videli kakšen zares je svet in tako lahko vidimo nekatere stvari napačno.
Verjetno ste že videli veliko takšnih optičnih prevar in pri tem niste osamljen primer. Saj lahko iz virov vidimo, da so že stari Grki opažali, da nekatere stvari niso, tako kot jih vidimo. Celo Aristotel je v nekaterih njegovih delih navajal, da nas lahko um izigra. Zapisal je, da če gledamo slap lahko vidimo, kako se kamenje v bližini slapa premika v nasprotni smeri s slapom. Zanimivo je, da ima celo narava nekakšne optične prevare. Ljudje ne razumemo popolnoma, kaj se zgodi z našimi možgani, ko vidimo različne optične prevare. Znanstveniki se od 19. stoletja ukvarjajo s to nepovezanostjo med realnostjo in percepcijo ter kaj nam pove o naših možganih.
Naše dojemanje optične prevare je pod kontrolo naših možganov. Na primer, naši možgani lahko preprosto preklopijo med dvema različnima pogledoma na nek objekt iz dvodimenzionalnega na papirju v tridimenzionalno. Ampak, kako?
To je dejansko zelo kompleksna stvar. Nobelova nagrada v psihologiji in medicina je bila leta 1981 podarjena v roke David-u Hubel-u in Torsten-u Wiesel-om za njuni odkritji kako človeški um interpretira različne komunikacije poslane iz očes. Odkrila sta, da je ta proces zelo kompleksen, kako naši možgani analizirajo to, kako naše oči vidijo nek objekt. Vsaka živčna celica ali nevron so odgovorni za specifično podrobnost v celotni sliki naše mrežnice. Čeprav sta Gubel in Wiesel odkrila mnogo stvari in razširila obzorja o tem kako se različni deli možganov odzivajo na različne barve, oblike, gibanje in teksture, je še vedno znanstvenikom ogromna misterija, kako se vsa sporočila združijo in proizvedejo naše splošno dojemanje objekta.
Z uporabo magnetne resonance, so znanstveniki analizirali kaj se dogaja z našimi možgani, ko pogledamo optične prevare. Odkrili so, da dejansko naši nevroni tekmujejo med analiziranjem svetlih in temnih predelov. Zmagovalni nevroni vplivajo na sporočilo, ki ga naši možgani dobijo.
Očitno pa je, da ne delujejo vse optične prevare na enak način. Torej še vedno ostajamo zmedeni, zakaj so naši možgani tako zmedeni.
Aristotel je kako že omenjeno opazil optične prevare v slapovih. Indiana Jones je prav tako opazil eno izmed iluzij v skalah, med tem ko je posnel preskok čez velikansko razpoko v filmu – Indiana Jones in zadnji križarski pohod. In tako jih tudi mi vidimo, od risb do internetnih fotografij – Ali je ta obleka modra ali zlata?
V bistvu smo že vsi kdaj videli trik v iluziji in je skoraj nemogoče, da je ne bi videli. Ko je nekakšno predznanje o neki stvari na voljo, naši možgani zelo hitro sestavijo sliko na podlagi naše percepcije, ki pa je tudi odvisna od faktorjev iz katere kulture prihajamo. Če pogledamo iz biologičnega vidika lahko vidimo, da se bodo nekatere optične prevare obnašale drugače, kakor v neki drugi kulturi. Ne vidijo vsi iste stvari.
Če vzamemo za primer Muller-Lyer iluzijo. V študiji si je večina južnih Afričanov živečih v Evropi, razlagala, da so črte različnih dolžin. Medtem, ko so plemena v Južni Afriki potrdila, da so vse črte enakih dolžin. Znanstveniki so postavili teorijo, da smo ljudje ki živimo v zahodni civilizaciji, vajeni geometričnih oblik in, da so ljudje, ki prihajajo iz drugačnih kultur, manj izpostavljeni vsem tem oblikam in zato imajo tudi posledično različne zaključke.