Winston Churchill je bil velik voditelj med drugo svetovno vojno. Na novo najden esej pa razkriva čisto drugo plat njega. Govori o njegovi skeptičnosti o vesolju…

‘Kot človek, ki živi na tem svetu nisem tako zelo navdušen nad napredkom, ki smo ga kot civilizacija naredila in sem pripravljen misliti, da smo pika v tem ogromnem vesolju, ki ima živeča in razmišljujoča bitja’, to je napisal v novo odkritem eseju. ‘Ali pa če pogledamo iz druge plati, smo edino ljudstvo, ki se je pojavilo v tem ogromnem prostoru in ima tako visoko mentalno in fizično zavednost’.

WINSTON CHURCHILL

Poleg tega, da je bil predsednik vlade Združenega kraljestva je bil tudi zelo plodovit pisatelj in pa tudi velik zagovornik znanosti. Pravzaprav je bil prvi predsednik vlade, ki se je tako zelo zavzemal za znanost. Tako je tudi združil svoje razmišljanje v ta 11 stranski esej, ki govori o iskanju življenja nezemljanov. Esej je shranjen v nacionalnem muzeju Winston-a Churchill-a in je bil prvotno napisan leta 1939 ter nekoliko popravljen v poznih mesecih leta 1950.
Direktor muzeja, Timothy Riley, je pokazal dokument astrofiziku Mariu Livio, ki je opisoval njegovo delo in Churchill-ov pristop k znanosti. Churchill-ov esej je naslovljen z naslovom – Ali smo sami v tem vesolju?

Churchill ni bil znanstvenik in takrat, ko je napisal esej, je bila Evropa na skrajnem robu vojne. Zanimivo je, da je človek, ki je bil velik politik, ravno v tem času razmišljal o teh velikih vprašanjih in o odgovorih na njih.

VPRAŠANJA, KI SI JIH JE POSTAVLJAL

Winston Churchill je pričel svoje pisanje v eseju z opredelitvijo življenja.
Kako je pomembna kakovost sposobnosti reprodukcije?
Tako se je odločil, da bo razmišljal o tem kako je človekovo življenje organizirano in se na tak način izognil nejasnostim, kot so virusi, ki so se seveda sposobni ponoviti.
Kasneje v eseju se je Churchill spraševal, kje bi iskal prostor, kjer bi se lahko nekdo naselil: na kraju, kjer je tekoča voda, kar v današnjem času znanstveniki omenjajo kot ‘habitat’.

Nadaljuje z mislijo: ‘Dobro, potem ko definiramo življenjski prostor, katere sestavine življenja so pomembne za obstanek?’ Seveda, pa se je opredelil do vode, ki pa je bila po njegovem mnenju najpomembnejša sestavina.

In to je točno tisto, kar počnemo danes. Znanstveniki iščejo življenje v vesolju, tam kjer je vir tekoče vode.
V eseju pa Churchill odobrava le Mars in Venero, kot planeta, ki bi lahko izpolnjevala te pogoje. Zunanji planeti pa so po njegovem mnenju preprosto preveč hladni. Merkur je preprosto preveč vroč na eni strani, na drugi pa preveč hladen zato imajo asteroidi premajhno gravitacijo, da bi lahko ujeli atmosfero.

Potem je Churchill razpravljal o možnosti, da obstajajo planeti zunaj sončnega sistema – eksoplaneti.

WINSTON CHURCHILL IN ZNANOST

Winston Churchill je videl vrednost v znanosti, vendar je imel ta državnik zelo diferenciran pristop. Prepričan je bil, da je znanost nujna za zmago v vojni. Želel pa je tudi, da bi bila znanost pomembna sama po sebi kot posebnost. Znanost pa je tista, ki bo pomagala svetu postati boljši kraj za življenje.
Kot posledica tega je leta 1950 postavil glavne mejnike v znanosti. Sklicujoč na iskanje strukture DNK-ja in odkrivanje radijske astronomije.
Kar pa se tiče verjetnosti življenja na drugih planetih, so v zadnjih 20-ih letih znanstveniki odkriti tisoče planetov, ki krožijo okoli drugih zvezd. Raziskovalci pa vendarle še vedno niso odkrili nekih bistvenih znakov življenja drugje v vesolju. Winston Churchill pa ni želel postaviti meje, kam lahko napreduje znanost in tehnologija ter kaj nam lahko to dejansko prinese.
Ko je razpravljal o možnostih potovanja na druge planete, je to mogoče začetek nečesa, kjer bi morali določiti meje za napredek v znanosti.